Danes nas je presenetil pogled skozi okno naše pisarne – najprej smo zagledali labodkinjo, ki je verjetno priletela iz bližnjega Zbiljskega jezera in se lahkotno usedla na gladino novo nastalega jezera. Malo je pomigala s perutmi in se nastavila spomladanskemu soncu, ko je iz nasprotne smeri nenadoma priletel prelep labod in se ob pogledu na belo lepotičko kar sesedel na gladino. Tako se zdaj že dobre tri ure zapeljujeta, približujeta in oddaljujeta ter nastavljata svoja visoka vratova toplemu valentinovemu soncu… Iz njune koreografije bi lahko sestavili celotno romantično zgodbo, ki bi premamila marsikaterega umetnika k ustvarjanju nadaljevanj o Labodjem jezeru. Prav v tem trenutku smo ju zasledili, ko sta si pomigala s puhastima zadkoma in sramežljivo ubrala skupno pot po jezeru, ki ga še pred nekaj dnevi ni bilo… “No, pa je nekaj koristnega tudi v naravnih ujmah”, smo si dejali in zaključili z mislijo, da poplave niso združile samo ljudi, temveč tudi živali, saj so se jim odprli novi bivalni prostori in skupaj z njimi potenciali za začetek novega družinskega življenja. Ljubezen je na področju širšega prostora Balkana morda komu res v pogubo, a labodja romanca, ki se je začela le nekaj metrov stran od naše pisarne, kaže, da temu v Suhadolah ni tako …